SLOVESNOST V NOVEM MESTU

Na povabilo OZVVS Dolenjska in MO Novo mesto se je včeraj naša delegacija s praporom udeležila slovesnosti v Novem mestu. Posvečena je bila spominskemu dnevu občine na dan začetka osamosvojitvene vojne za samostojno Slovenijo in ob letošnjem dnevu državnosti. Prisotno je bilo kar nekaj gostov in predstavnikov veteranskih ter domoljubnih organizacij. Pozdravni nagovor je imel župan MO Novo mesto Gregor Macedoni, lep kulturni program so pripravile dijakinje srednješolskega centra iz Novega mesta.
Slavnostni govornik na prireditvi pa je bil naš predsednik ZVVS Ladislav Lipič. Na njemu svojsten način je orisal ves revolucionarni lok za ohranitev slovenske identitete v celotni zgodovini naroda. Poudaril je tudi naš prispevek pri nastajanju samostojne Slovenije. Seveda se je dotaknil tudi današnjih aktualnih dogajanj, zlasti nevarnih vojnih žarišč tudi že skoraj v naši neposredni bližini. Govor je požel veliko odobravanja, zato ga prilagamo v priponki in ga lahko v celoti preberete.
Oba govornika sta poudarila pomen prizadevanja za prekinitev vojn in sovražnosti na vsem svetu. Prav veterani imamo pri tem pomembno vlogo, saj smo tudi sami izkusili vojne tegobe. Na koncu prireditve smo se še malo podružili in obudili nekaj spominov iz osamosvojitvenih procesov pri nastajanju naše samostojne države. 
                                                                                                                                    Slavko Malešič

Govor L. Lipiča, 18.6.2025

Spoštovani vojni veterani in vojne veteranke, spoštovani gospod župan, general Gutman, predstavniki SV in SP, predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij, spoštovani vsi prisotni…

Čez nekaj dni, natančneje 25. junija bomo praznovali Dan državnosti. Dan, ko se je pred štiriintridesetimi leti uresničila želja slovenskega naroda, živeti v svoji, predvsem pa samostojni državi. Zato velja izreči čestitke vsem, ki so skozi stoletja s svojim delom prispevali temu, da je slovenski narod gradil svojo identiteto in zavedanje o lastni preteklosti in prihodnosti, da bi ob koncu 20. stoletja sklenil lok svojega uporniškega duha in si z orožjem v roki izboril svojo državo. Takrat smo se še zavedali, da je narod močan toliko, kolikor je močan njegov spomin. Takšno razumevanje je omogočilo, da smo to zgodovinsko dejanje, v kateri smo imeli čast in privilegij sodelovati, razumeli tudi kot darilo preteklosti naši skupni prihodnosti.

Vendar kot darilo preteklosti le v simbolnem smislu, kajti oboroženi spopadi enot TO in milice z enotami JLA so bila neizprosna resničnost. Zato je prav, da se spomnimo takratnih dogodkov. Spomnimo se svečane razglasitve naše državnosti. Veselje pripadnikov TO in milice pa še veliko drugih, ki so bili na svojih dolžnostih in delovnih mestih ni trajalo dolgo, kajti že 26. junija v dopoldanskih urah, torej dan prej, so tanki JLA iz vojašnice Ilirska Bistrica in Pivka zapeljali proti meji z Italijo. V noči na 27. junij je protiletalska oklepna baterija JLA prestopila državno mejo pri Metliki. Kolono oklepnikov, ki je prodirala skozi Belo Krajino je ustavila barikada v Pogancih in nato zapora ceste pri Medvedjeku. Zvečer je bil pri vasi Rigonce ustavljen poizkus vdora oklepne kolone JLA, prav tako je v večernih urah bil izveden minometni napad na letališče Cerklje ob Krki. Ne želim podrobneje opisovati vojaških aktivnosti, kajti vi jih poznate najbolje, saj ste v njih sodelovali in jih neposredno doživeli.

Poudariti pa želim, da so številne bojne aktivnosti potekale po celotnem slovenskem prostoru, z malo daljšimi in krajšimi presledki vse do 7. julija, ko je bil na Brionih sklenjen dogovor pod političnim pokroviteljstvom EU in tako so se zaustavile vse sovražnosti na ozemlju Slovenije. Seveda se je vse navedeno in še marsikaj drugega dogajalo v sklepnem dejanju naše osamosvojitve. Pred tem pa smo tako v TO kot tudi v milici in seveda tudi na drugi področjih družbenega življenja potekale številne pomembne politične in obrambno varnostne aktivnosti. 

Spomnim naj, da letos mineva 35 let od dveh pomembnih dogodkov v katerih smo sodelovali tako pripadniki TO kot tudi milice in natančneje tudi delavci takratnih republiških sekretariatov za obrambo in republiškega sekretariata za notranje zadeve. Maja 1990 je JLA poskušala odvzeti orožje TO in jo na ta način onesposobiti za oboroženo obrambo državne samostojnosti. O tem času in dejanjih je bilo prelitega mnogo političnega črnila, osebnih obračunavanj in obtožb. Ampak pomembno je nekaj drugega-pomembno je, da smo se takrat uprli in ta upor je kasneje rodil idejo o obrambno vojaški in varnostni organizaciji, ki je kasneje bila poimenovana MSNZ. 

Pričakovanje našega pomembnega državnega praznika pa ni namenjeno le in izključno obujanju spominov na čas osamosvojitvene vojne. Ta praznik je pomemben tudi razmišljanju o prihodnosti, ki pa temelji na preteklosti. Eno brez drugega ne daje celovite slike za razumevanje tako pomembnega zgodovinskega dogodka, kot je imeti lasno samostojno državo in biti nacija. Takrat, pred tremi desetletji, smo stopili skupaj-ne kot posamezniki, temveč kot narod. To je bilo v času, ko se je svoboda še merila z orožjem in ko je bil mir privilegij, ne pravica. Naša generacija je s pogumom, požrtvovalnostjo in vero v pravičnost branila sanje o samostojni Sloveniji. Ponudila se nam je priložnost, tudi ugoden splet mednarodnih okoliščin, da smo v relativno kratkem času in z malo žrtvami postali nacija. 

In še nekaj besed o vojnih veteranih 91. Vojni veterani nismo preteklost. Smo vez med včeraj in jutri. Smo opomin, kaj pomeni mir, zato, ker smo izkusili vojno. In smo opora družbi v času, ko se svet ponovno sooča z nemiri, nevarnostmi, ki niso vedno vidne, a so zato še toliko bolj zahrbtne. Vendar to mora prepoznati družba, natančneje tisti, ki s to družbo upravljajo in jo vodijo. Danes se vojna ne vodi le z orožjem, ampak tudi z informacijami, s prikritimi pritiski, s kibernetskimi napadi in z uničevanjem pozitivnih vrednot. A čeprav so metode nove, ostaja naš klic enak: služiti miru, domovini in resnici!

Vojna v Ukrajini, Gazi in danes že v Iranu nas vsak dan soočajo z novo realnostjo, vendar se zdi, kakor da smo se zaradi nekakšne nemoči nanjo navadili. Ne zavedamo se, da nam vse to, kar gledamo v omenjenih državah, prinaša nove in nevarnejše oblike ogroženosti. Vojne zaradi sodobnih tehnologij dobivajo značilnosti državnega terorizma in nikoli ne vemo, kje in kdaj nas bo zadelo. Zato vojna nikoli ni veličastna, naj bo obrambna, osvajalska, napadalna ali ekonomska in vseh ostalih vrst, ki se danes odvijajo mimo nas in delno tudi z nami (npr. ekonomska, medijska). Vojna je hrupna tišina solza, uničenja in ranjene človečnosti. Prinaša smrt, razdejanje in bolečino, toda največja rana, ki jo pusti, je tista v duši naroda. V svetu, kjer vojne divjajo, kjer ljudje bežijo pred nasiljem in kjer podnebne spremembe preizkušajo našo prihodnost, je dolžnost vseh držav-tudi naše Slovenije-da stojimo na strani miru, pravičnosti in trajnostnega razvoja!

Spoštovani!
Ko bomo praznovali Dan državnosti, bomo praznovali tudi mir, predvsem pa praznujmo duha naroda. Naroda, ki je znal vstati-a je še bolj znal zgraditi pot v prihodnost. Zato naj bo vsak 25. junij ne le praznik države, temveč tudi praznik poguma, človečnosti in odgovornosti, da grozote vojn ne bomo nikoli več doživeli.

Čestitke vsem in srečno Slovenija! Vojnim veteranom pa: spoštujmo svojo državo in imejmo radi svojo domovino!